Misli o življenju

Umirjanje uma

Um in naša čustva delujejo tako, da za umiritev potrebujejo neaktivnost.
Vsaka kontrola, nadzor in poskus po umiritvi ima nasprotni učinek. Podobno, kot bi v jezeru želeli jasno videti dno in v tej želji mahamo z rokami in kopljemo po blatu. Vse, kar um potrebuje za umiritev, je neaktivnost.

Tiho in distancirano opazovanje misli in občutkov brez potrebe in odpora spremeniti situacijo. Sredi čustvene in mentalne stiske je najboljše, kar lahko naredimo, to, da sprejmemo, kar se nam dogaja, opazujemo in se ne vpletamo.
Za trenutek se bo situacija poslabšala, vendar na neki točki se umiritev in sprostitev zgodita samodejno. Seveda je razlika med to vedeti ali narediti. Potrebno je znanje, praksa in dvig zavedanja.

Spoznanje, da mi nismo naš um, naše misli in naši občutki, ampak smo zavedanje samo, je ključno. To, kar lahko opazujemo, nismo mi, torej imamo v sebi moč, ki nam omogoča distancirati sebe od misli, čustev in občutkov. V kritičnih, stresnih in intenzivnih situacijah nam zavedanje tega omogoča hitrejšo umiritev in manjšo dramo, ki jo ustvarja naš um.

Sposobnost umirjanja uma je v današnjem stresnem času ena ključnih vrlin, ki ohranja naše psihično in fizično zdravje. Ena od bolj preprostih metod, ki dobro služi namenu, je čuječnost.
Seveda pa je za ljudi, ki izkušajo močne stiske, to premalo.

Za resnično in trajno svobodo, srečo in mir v sebi je potrebno razreševati in sproščati blokade, ki onemogočajo pretakanje življenjske energije po telesu. Naše dobro počutje, zdravje in optimizem je v veliki meri odvisen od osvobojenosti bolečih spominov, kompleksov, neizraženih čustev, nepredelanih odnosov, zamer in napačnih prepričanj o sebi in svetu.

V samem jedru smo že sreča, mir in svoboda. Vendar smo si skozi življenje, okrog tega srečnega centra nas samih, zgradili oklep. Oklep, ki nam služi kot energetsko informacijski psihološki ščit. Oklepamo se z namenom, da bi preprečili novo prizadetost, travmo ali situacijo, ki bi oživela nepredelano bolečino ali strahove iz preteklosti.
Nezavedno, plast za plastjo, gradimo obrambne zidove. Režemo se od občutkov, čustev in telesa. Naša pozornost bolj in bolj beži v identifikacijo z umom, mislimi. Ne čutimo več sebe in posledično ne čutimo tudi naše okolice. Do ljudi, ki jih imamo radi, postanemo otopeli, hladni in obsojajoči. Zaradi čustvene in fizične zakrčenosti ne čutimo več potreb svojega telesa. Intenzivna ujetost v misli, razmišljanje, nam jemlje ogromno energije in posledično sili v nemir, strah, obup in sivino. Postajamo prestrašeni, razmišljujoči in preračunljivi roboti. S tem nezavedno delamo škodo sebi, ljudem ki nas imajo radi in okolju, v katerem bivamo.

Ujetost pozornosti in s tem naše energije v nestanovitne in zmedene misli, ki se neprekinjeno vrtijo v naših glavah, ustvarja pomanjkanje občutka varnosti. Kronično prestrašeni smo se tako močno odrezali od čutenja, da niti ne opazimo, da naše življenje vodi strah. S tem postanemo zelo dovzetni za zunanji vpliv.
Manipulacije, škodljiva prepričanja in podpihovanje sovraštva, ki prihaja iz okolja, se v prestrašenem človeku nezavedno in globoko ugnezdi v podzavest.
Z delom na sebi osvobajajo čustvene in mentalne nesnage preteklosti. V nas naredimo prostor, skozi katerega posije naša resnična, srčna narava, ki je že tukaj in sedaj v vseh bitjih tega planeta.

S tem se okrepi naša sposobnost videnja skozi zablode in manipulacije sistemov, ki nas želijo zaščititi pred trpljenjem, v resnici pa s kratenjem osebne svobode, kontrolo in nadzorom gradijo utopijo sistemov in ideologij, ki nas straši in varuje obenem.

Zaupaj Sebi – ni prav in ni narobe

Zakaj tako agresivno branimo naša prepričanja?
Kaj je v nas, da smo zavoljo imeti prav, pripravljeni iti v vojno s sočlovekom, raso ali celotno državo? Zakaj je pomembno in nam tako močno paše imeti prav?
Kaj pridobim in občutim, če imam prav, ko je po moje in kadar dokažem, da imajo drugi narobe? Kaj občutim v primeru, da se sam motim?
Ali sprejmem sebe in svoje občutke tudi, ko mi spodleti?
Kako je možno, da občutim strah, jezo in užaljenost v trenutku, kadar so ogrožena moja najgloblja prepričanja? Vem ali samo verjamem?

Če bi sami pri sebi resnično zagotovo vedeli in verjeli ter zaupali, v kar smo prepričani, potem nas nihče, ki trdi nasprotno, ne bi čustveno ogrozil in vznemiril.

Nasprotno: prepričanje drugega človeka v nas izzove agresijo, jezo in strah samo zato, ker sami v sebi nosimo dvom.
Strah pred dejstvom, da ne vemo, kaj je resnica, prekrijemo z mentalnimi koncepti, ki so pogosto kreacija verskih in političnih sistemov. Tako povzamemo priučeno resnico, kateri popolnoma verjamemo.

Prepričanje je podzavestni mentalni konstrukt uma, ki v človeku ustvari iluzijo resnice. Pogosto so prepričanja tista, skozi katera si dajemo pravico soditi o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Narava vsakega prepričanja je, da ima nasprotni pol. Ko smo soočeni z ljudmi, ki gojijo prepričanja, različna od naših, zaradi lastnega dvoma v lastno zgodbo, občutimo nelagodje in ogroženost. Pri sebi mislimo, da bi morali vsi delati in misliti tako kot mi, ker dojemamo realnost in situacije samo skozi svoj omejeni filter mentalnih konceptov. Premočno prepričanje v svoj prav pogosto vodi v konflikte in sovraštvo na osebni ter kolektivni ravni.

Človeku, ki je resnično spoznal sebe in svojo notranjo resnico, je popolnoma vseeno, v kaj verjamejo ljudje okoli njega. Ker je tak človek osvobojen potrebe po dokazovanju svoje lastne vrednosti, z lahkoto sprejme in vrednoti različne zorne kote razmišljanja.
V sebi ve, da je za harmonijo vedno potrebna uravnoteženost argumentov. Še več, v različnosti in unikatnosti vidi lepoto in pestrost. Ne počuti se ogroženega s strani ljudi, ki živijo in razmišljajo drugače. Izhaja iz dejstva in globalnega pogleda, da v jedru vseh živih bitjih živi ista duša, ki se izraža na neskončno različnih načinov. Zaveda se dejstva, da so prepričanja pot rasti življenja na Zemlji.

Prava rast ni v pridobivanju novih konceptov, pač pa v preseganju in opuščanju le-teh. Staro prepričanje pogosto nadomestimo z novim in dokler smo na progresivni poti osebnega razvoja, je to povsem v redu. Ko pa nastopi čas za pravo svobodo in preseganje lastne identitete, pa so prepričanja in koncepti kot trn, ki ga uporabimo, da iz pete vzamemo drug trn, vendar na koncu zavržemo oba! Prepričanja so kot lestev, ki nas pelje vedno bolj v zavedanje, kdo smo in kaj je naša prava narava. Prava duhovnost in resnično spoznanje ne temelji na nobeni veri ali prepričanju v teorije vesoljcev, ravne zemlje in ne vem kaj še vse. Temelji na resničnem in izkustvenem spoznanju samega sebe kot univerzalno, neomejeno in brezčasno zavest.

Razlika med verjeti ali vedeti, je izkustveno spoznanje, kdo sem Jaz.

V čistem zavedanju, ko samo smo, je prisotna odprtost, neomejenost in večnost, ki lahko sprejme vse koncepte in vsa prepričanja, a se na nobenega ne nalepi. Realnost in zavedanje je ista stvar in mi vsi smo iz istega izvora, ne glede na to, v kaj smo prepričani in v kaj verjamemo.

Absolutna resnica je ena, vse ostalo pa je igra uma, ki skozi svojo kreativnost ustvarja prepričanja, sodi in dela zaključke. Kdor želi vedeti, kaj je res, mora priti do izvora samega sebe.
Preko vseh misli, zgodb, občutkov, ter se samo enkrat zazreti v to, kar sam JE.

Pozornost in energija

Pozornost je ena od naših največjih moči, ki pa jo zaradi modernega načina življenja trosimo naokoli brez zavedanja, da s tem izčrpavamo svojo energijo. Kamor je usmerjena naša pozornost, tja teče življenjska energija.

Otroci in živali, ki še niso tako močno ujeti v um, kot mi odrasli, to zelo dobro čutijo. Otrok, ki se igra in ga ob tem mama z vso svojo pozornostjo opazuje, čuti njeno prisotnost. Drugače povedano, čuti povezanost in s tem izmenjavo energije. Ob tem se čuti pomembnega, varnega, vrednega. Popolnoma drugače je, če se mama med njegovo igro ukvarja s telefonom.

Opazujte svoje počutje, ko vas nekdo resnično posluša z vso pozornostjo in primerjajte z občutkom, ko sogovornik med vašim govorjenjem samo razmišlja, kaj bo povedal nazaj. Pozornost nam ugaja, saj se s tem povezujemo med seboj in se med nami izmenjuje življenjska energija. Fokus oziroma pozornost deluje kot usmerjevalec pretoka življenjske energije. Bolj jasna, močna, odločna in umirjena je naša pozornost, močnejši je pretok energije.

Vse, čemur namenjamo pozornost, oživljamo.
Kar počnemo z visoko stopnjo koncentrirane pozornosti, usmerjene vase, je narejeno brez občutka napora. Rezultati takšnega načina delovanja se kažejo v večji učinkovitosti in kvaliteti. To drži za čisto vsa področja v življenju: naše odnose, zdravje, posel, šport itd.

Na žalost pa je danes večino naše pozornosti razpršene in usmerjene v razmišljanje.
To, čemur kolektivno namenjamo največ pozornosti, raste.

Življenjska energija je seveda transparentna, neobarvana in jo lahko v njeni čisti obliki imenujemo tudi ljubezen. Mi ljudje smo tisti, ki jo z našim notranjim stanjem obarvamo. Na tak način v okolico sevamo personalizirano energijo.
Lahko širimo jezo, strah, zavist, sovraštvo ali pa mir, radost, veselje in optimizem. Naše notranje stanje obarva čisto energijo, ji da določeno kvaliteto, ki se potem samodejno prenaša na vse, s čimer smo v stiku. S tem vplivamo eden na drugega na podzavestni ravni in skupaj kreiramo vzdušje, ki vpliva na vsa področja življenja.

Drugače povedano, s tem kreiramo našo individualno in kolektivno realnost.
Človek, osvobojen strahu, skrbi in sebičnosti, je v veliki meri v sebi lahkoten, miren in veder. S tem postane prevodnik življenjske energije, ki ni osebno obarvana. Izžareva naravno stanje ljubezni ter miru in njegova okolica to čuti.

To je v resnici naše naravno stanje, ki pa smo si ga tekom življenja popackali. Nepredelana čustva in travme iz otroštva, slabi odnosi, destruktivna prepričanja in vsa ostala podzavestna nesnaga v nas ruši ravnovesje pretoka energije in zaradi tega celoten ustroj človeka deluje slabše.

Še več. Ker smo neprestano jezni, negativni, prestrašeni in igramo nešteto vlog žrtve, postajamo zagrenjeni in vedno bolj padamo v vrtinec negative. To vpliva na naše izbire, saj se utapljamo v čustveni bolečini in nezadovoljstvu ter vedno bolj posegamo po mašilih, ki ubijajo občutke. Otopeli imamo vsaj za nekaj ur dnevno malo miru pred lastno čustveno in mentalno nesnago. Alkohol, cigareti, droge, hrana, spolnost, televizija, tehnologija, tablete in predvsem obsesivno razmišljanje, služijo kot zasilni pobeg naše pozornosti stran od neprijetnih občutkov. Za kratek čas se počutimo bolje, vendar ničesar zares ne razrešimo. Škodljiva vsebina, ki je v nas, samo ponikne nazaj v nezavedno in čaka, da ob naslednjem manjšem stresu spet plane na površje.

Ker nas nihče ni naučil, kako delati na sebi, kako upravljati z našo pozornostjo, energijo in kako se resnično osvobajati psiholoških destrukcij preteklosti, smo postali družba mentalno čustvenih invalidov.

Ker se zdravimo samo simptomatsko in ne globinsko, vse več ljudi pada v depresijo, odvisnosti in druge psihološke motnje. Pričakovati, da nas bo zdravstveni sistem, država in njene ustanove rešila pred pogubo, je utopija. Vsak zase mora vzeti odgovornost v svoje roke. Če bomo čakali, da bo farmacija in medicina, ki jima v veliki meri vlada profit, znanstveno dokazala resničnost tega, kar pišem v tem članku, me skrbi, da bomo prej vsi skupaj psihično propadli do te mere, da nam bo resnično lažje živeti v virtualnih svetovih.

Seveda z medicino, farmacijo in znanostjo ni nič narobe. Vendar nič na tem svetu ni samo absolutno dobro ali absolutno slabo. Odvisno je od namena, ki določa, ali je stvar koristna ali škodljiva. Podobno kot ogenj: z njim lahko skuhamo večerjo in ogrejemo stanovanje ali pa požgemo celo hišo. Namen v veliki meri narekujejo naši podzavestni notranji vzgibi. Psihološka naravnanost posameznika pa je zelo pogojena z njegovo preteklostjo. Izkušnje, situacije in dogodki iz otroštva ostanejo v nas nepredelani in vplivajo na nas, dokler se zavestno ne odločimo tega spremeniti. Otroci so zelo občutljiva, intuitivna in čuteča bitja, ki čutijo okolico bolj, kot si mi odrasli znamo predstavljati. Po večini smo namreč odraščali v družinah, odnosih in okolju, ki nam zaradi pomanjkanja časa in pozornosti staršev ni omogočalo pogojev, ki bi jih potrebovali za normalen razvoj. Zelo rahla stiska za otroka hitro postane travma, ki se vtisne v podzavest in diktira naše vedenje. To pa vpliva na nas še danes. Vse, kar nam je manjkalo v otroštvu, iščemo nezavedno tudi kot odrasli.

Če pomislimo, da smo namesto pozornosti in energije staršev dobili nasilne risanke in filme in se zelo radi igrali z umetnim orožjem, potem je jasno, od kod podzavestna agresija, jeza in sovraštvo v odrasli dobi. Strašenje s hudičem, peklom in vesoljnim potopom v krščanski vzgoji tej agresiji doda še element strahu in krivde. Paket je popoln.

Ključ za spremembo je v osvobojenosti lastne podzavestne nesnage, ki nam jo je skozi vzgojo tekmovalnosti, individualizma in elitizma prek množičnega manipuliranja naših čustvenih šibkosti vsilil sistem. Seveda imamo od takšnega načina življenja vsi materialne koristi, a smo zašli v ekstrem, ki je porušil harmonijo zunaj in znotraj nas. Materialna blaginja je nujna za naše preživetje, vendar je to, kar počnemo sedaj, norost. Norost zato, ker z materialnim izobiljem poskušamo zapolniti duševni manko povezanosti, ljubezni in miru. Kaj si lahko še kupimo, če imamo vse, pa smo kljub temu nesrečni?
Nujen je dvig zavesti, ki nas dvigne na druge ravni bivanja. Tam se zaveš dimenzij samega sebe, svoje resnične narave, ki je sama po sebi srečna in izpolnjena. In bivanje iz takšnega stanja omogoča tako pametno uporabo tehnologije, napredek znanosti, kot srečo posameznika, ki biva v harmoniji z naravo.

Mi smo v svoji osnovi srečna in dobrosrčna bitja. Ali ste že kdaj videli zlobnega, nevoščljivega in pohlepnega dojenčka? Ker odraščamo v sistemu tekmovanja in ločevanja, nam tradicija vzorcev vedenja, ki se prenaša iz generacije v generacijo, pokvari jasno sliko naše resnične narave enosti. Če je vesolje nastalo iz velikega poka in če smo mi vsi nastali iz elementov zemlje, smo ista vrsta, z istim domom in skupno materjo zemljo. Kako je potem možno, da se danes nekateri počutijo večvredne in drugi manjvredne?

Zame osebno se vrednost posameznika in njegovo osebno spoštovanje ne bi smelo ocenjevati glede na količino premoženja, prepoznavnosti ali dosežkov, ampak glede na resnico enosti vseh bitij, ki živimo tu. Zame nihče ni več in nihče ni manj. Seveda vsi igramo svojo vlogo, se učimo in rastemo skozi nešteto različnih poti in načinov, vendar v samem jedru med brezdomcem in predsednikom države ne bi smelo biti nobene razlike v smislu spoštovanja in človeške vrednosti.

Čisto vsak od nas mora prevzeti odgovornost in odvreči vse tisto, kar ni več v skladu z vibracijo ljubezni, enosti in spoštovanja. Ko bomo sami uvideli in spremenili norost v sebi, bomo sposobni videti in izbirati vodje, ki nas bodo peljali v svet s popolnoma drugačnimi vrednotami, kot jih imamo sedaj. Začnite delati na sebi, izobrazite se v tej smeri in pridite nazaj do sebe.

Samo v sebi boste našli trajni mir, svobodo in srečo. Edino vi imate moč spremeniti samega sebe. Nobeno pravilo, omejitev ali sistem ne zmore omejiti norosti in prinesti lepše prihodnosti. Samo mi sami lahko to storimo. Najprej vsak zase, nato pa z zgledom in usmeritvijo lahko pomagamo tudi ljudem okoli nas. Samo srečni posamezniki lahko tvorijo srečno in zdravo družbo. Nenazadnje je osnovna celica družbe posameznik in če vsaka celica deluje, razmišlja in skrbi za blagostanje celote, celoten sistem funkcionira harmonično in zdravo za vse.

Dokler pa se obnašamo egoistično, obsojamo in smo destruktivni, delujemo kot rak v telesu, ki za lastno preživetje zažira in uničuje vse, kar je zdravega in živega ter na koncu ob smrti telesa s tem uniči tudi samega sebe.
Vsi smo povezani. Ločenost med nami je iluzija, skozi katero še ne vidimo dovolj jasno. Potrebno je oživiti znanja civilizacij, ki jih je zahodni človek izkoristil in uničil. Znali so živeti v harmoniji med seboj in z naravo. Naša ideja o kontroli in manipuliranju narave pa je smešna in ne deluje. Potrebno se je naučiti sobivanja, uporabiti celotno znanje in tehnologijo s skupnim namenom preživeti na način, ki vključuje vse ljudi, živali in rastline. Sprememba se bo zgodila tako ali drugače, na nas pa je, kolikšne posledice bomo trpeli zato, ker posegamo v naravo brez kančka spoštovanja in brez zavedanja, da je to naš dom, ki omogoča življenje. Vsaka ideja, izum in sprememba se je vedno najprej zgodila znotraj človeka, še preden je postala realnost tudi navzven. Naša individualna in kolektivna notranjost se projicira in ustvarja zunanjo realnost, v kateri živimo. Vrednote, ki jih goji šolski, ekonomski in politični sistem kapitalizma, je potrebno prevrednotiti in prilagoditi na način, ki bo omogočal rast družbe in posameznika v smeri spoštovanja za vsa bitja in vse naravne sisteme, v katere smo vpeti.

Sreča

Oh, ta sreča… vsi jo lovimo na zavestni ali podzavestni ravni. Pa sploh vemo, kaj to je?
Ali je sreča nekaj, kar si vsak predstavlja po svoje in nima nekega absolutnega pomena? Je mogoče sreča tistih nekaj trenutkov užitka, ko nekaj dobrega pojemo, si kupimo novo obleko ali smo v pričakovanju dopusta? Je sreča minljiva in kratkotrajna in je smisel življenja neskončno hrepenenje po več užitka, denarja, uspeha in potrditve?
Ali pa je mogoče, samo mogoče, sreča stalnica, ki jo lahko opazimo le ob odsotnosti želje po nekaj več? Želje, ki nam našo pozornost vedno znova obrača v prihodnost.

Kaj pa, če je sreča vedno tukaj in zdaj, pa jo zaradi ujetosti v obžalovanje preteklosti in planiranje prihodnosti sploh ne opazimo?

Ideja, da bomo srečni, ko zase pridobimo dovolj finančne varnosti, se poročimo, zgradimo hišo in imamo otroke, se iz primera v primer kaže kot napačno. Kaj se mora zgoditi, kaj moramo doseči in kdo moramo postati, da bomo dovolj dobri zase in si dovolili biti srečni? Ali tak trenutek sploh obstaja? Nam katerikoli dosežek in uspeh resnično lahko prinese toliko potrditve, da si bomo dovolili uživati?

Ste kdaj pomislili, da bi živeli in delovali iz zadovoljstva, ne pa iz hrepenenja po pridobiti zadovoljstvo? Če bi bilo možno živeti na tak način, si lahko predstavljate, kakšen bi bil naš odnos do samih sebe, ljudi, živali in planeta? Ko bi iz zadovoljstva in užitka lahko urili svoje sposobnosti in znanje, da bi v svet prinašali to, kar že čutimo znotraj nas: radost, veselje in srečo?

Ali je mir v nas sploh možen in kako ga lahko dosežemo? Le kakšen bi bil svet, naši odnosi in naš vsesplošen razvoj (kot civilizacija), v kolikor bi imeli odgovor na to vprašanje? Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat za vedno sprejeli idejo o tem, da je naša lastna vrednost popolnoma neodvisna od tega, kako izgleda naše telo, koliko denarja imamo in kako uspešni smo v našem poklicu? Zanima me, ali bi naši otroci radi hodili v šolo in se učili novih znanj, tudi če bi bili osvobojeni od pritiska konstantnega primerjanja, ocenjevanja in tekmovalnosti?

Vse, kar počnemo in nas psihološko motivira, je pogojeno z neko bolj ali manj subtilno idejo o sreči, ki naj bi jo zase pridobili po uspehu, novi pridobitvi ali pohvali.

“Joj, kako si ti priden,” pogosto sliši človek, ki cele dneve gara in se trudi. Vse lepo in prav, vendar, ali je takšen človek priden tudi v očeh svoje osamljene žene in zapostavljenih otrok? Ali luksuzen avto in občasne eksotične počitnice družini odtehtajo pomanjkanje povezanosti, komunikacije in pozornosti, ki ga s sabo prinese priden, a odsoten oče? So v življenju bolj pomembni harmonični odnosi, ali je bistvo vsega, da kopičimo materialne dobrine, skozi imetje katerih si dvigujemo spoštovanje in status v družbi?

Mogoče, samo mogoče, si vsak zase lahko vzame nekaj časa in premisli o podanih vprašanjih in sam pridobi jasnejšo sliko, kaj zanj pomeni sreča in katere so resnično pomembne stvari v življenju. Kam je smiselno vlagati svojo pozornost in čas, katere ideje, ki so bile v preteklosti sprejete s strani sistema, je potrebno spremeniti? Narediti nov plan, ki bo bolj ploden in harmoničen za vse aspekte človekovega življenja.

Občutek imam, da se danes filozofija, psihologija, ezoterika in duhovnost vedno manj štejejo za neuporabna znanja. Ravno iz teh znanj in vprašanj izhajajo odgovori za poglavitna življenjska vprašanja. Posamezniku jih znanost, vera in nobena ideološka smer ne zmore podati na način, da bi vedenje in intelektualno znanje potešilo naše brezno dvoma in strahu.

To lahko stori samo vsak zase, preko raziskovanja sebe in odlaganja privzgojenih prepričanj, ki omejujejo spoznanje samih sebe. To, kar mi smo, presega fizično telo in intelekt. Zavedanje zavedanja je eliksir tega, po čem vsi hrepenimo. A da to postane naše izkustvo in ne novo prepričanje, je potrebno pogledati globoko vase in spoznati iluzuje in neresnice, skozi filter katerih smo obarvali doživljanje sebe in sveta v nesmisel in turobo.
Duševna naravnanost do naše ideje o sreči je tista ključna stvar, ki nas motivira in določa smer posameznikovega življenja. Sedaj pa lahko vsak zase presodi, kako pomembno ali nepomembno je sebi postaviti vprašanje: »Kaj si jaz na najgloblji ravni želim zase in kje lahko to resnično dobim?«

Odnos do sebe

Kakšna prepričanja imamo o sebi? Za kakšno osebo se imamo? Kakšne so naše misli o sebi? Kako čutimo sebe, naša čustva in občutke? Kako se obnašamo, ko smo sami in kako se naše obnašanje spremeni, ko smo v družbi z ljudmi? Pokažemo in izrečemo tisto, kar resnično čutimo v sebi ali se prilagajamo ljudem in povemo samo to, kar si želijo slišati?
Kakšen je naš notranji monolog?

Preko opazovanja naših misli, odzivov, občutkov in reakcij spoznavamo sebe. S tem pridobimo trenutno sliko našega stanja in lahko vidimo vse odzive in misli, ki so nam bili vsiljeni z strani staršev in družbe. Več pozornosti, kot jo obrnemo v opazovanje nas samih, več stvari, ki jih spoznamo in vidimo v sebi, bolj jasno nam postane, koliko stvari v resnici ni naših. Koliko je podedovanega obnašanja, odzivanja, razmišljanja in čustvovanja, ki izhajajo iz naše vzgoje v otroštvu, v šoli.
Vse življenje se trudimo, da ne bi postali kot naši starši, nazadnje pa mnogi opazijo, da se dogaja ravno to. Moč podzavesti je tisočkrat, če ne še več, močnejša od našega zavestnega uma.
Večina kontrole, za katero mislimo, da jo imamo, je iluzorne. Ne izbiramo si misli, občutkov, reakcij, niti situacij v življenju. Velika večina tega je pogojena.

Kar pa ne pomeni, da je sprememba nemogoča in svoboda nedosegljiva. Nasprotno – ravno preko opazovanja in spoznavanja sebe ugotovimo, kje smo sploh ujeti. Dokler ne vidimo problema, ta za nas ne obstaja, pa vendar čutimo njegove posledice. To pomeni, da se ne zavedamo vplivov, ki jih pogojeno vedenje ima na nas. Preko obračanja pozornosti na svoje odzivanje pa nam bolj in bolj postaja jasno, kako kruti, obsojajoči, negativni in destruktivni smo do sebe. Kako si lažemo in skrivamo občutke in okolici kažemo lažno sliko tega, kar je v nas. Z vsem tem nenazadnje izdamo sebe, svojo resnico in svobodo.

Um je neverjetno kreativno orodje. Skozi pretekle izkušnje ustvarja slike, zgodbe in občutja, ki jih uporablja za mentalno projekcijo naše prihodnosti, ki pa se v veliki meri pokaže za napačno. Ugotovimo, da se celo življenje borimo proti nekim idejam, strahovom in skrbem, ki so v resnici popolna izmišljotina našega uma.

Ker ne predelamo bolečih izkušenj, ki jih življenje prinese vsakemu izmed nas, se zapiramo vase in gradimo psihološke obrambne zidove. Zapiramo se eden pred drugim in nato trpimo, saj se počutimo izolirane in same.

Več kot imamo v sebi nepredelanih bolečin in nerazrešenih odnosov, bolj se čustveno in tudi fizično zakrčimo. Postajamo razmišljujoči roboti, ki smo se zaradi strahu pred prizadetostjo tako odrezali od okolice in naših lastnih občutkov, da nismo sposobni čutiti več ničesar.
Otopeli, zakrčeni, mračni in nervozni obupano potrebujemo vsaj nekaj minut oddiha od vsega našega nelagodja. Droge, alkohol, cigareti, hrana in nešteto raznoraznih odvisnosti, nam služijo kot mašilo, da vsaj za nekaj trenutkov umirimo naš podivjani in zmedeni um. Vendar vse to na dolgi rok še poglablja naš notranji nemir in nas bolj in bolj odtujuje od naše narave.

Naša narava je sreča in mir, a da to postane resnično za nas, je potrebna konkretna pot vase. In vse se začne z opazovanjem samih sebe. Šele potem vidimo, kako močno smo se ujeli, istočasno pa se nam preko tega pokaže pot nazaj domov. V mir in lastno srečo, ki je v resnici vedno tukaj in zdaj.

Sočutje in odpuščanje

Zgornji dve srčni kvaliteti se razvijeta, ko človek začne resnično delati na sebi in se imeti rad. Sta ključni komponenti, da posameznik začne lepo misliti, čutiti in skrbeti zase, na nežen in zdrav način.

Vsak v življenju kdaj prizadene druge in seveda s tem istočasno sebe. V kolikor nimamo dovolj razvitega sočutja je zelo težko odpustiti sebi. S tem pa v sebi gojimo krivdo, slabo vest, sram, se obsojamo in sovražimo. Tako nastaja nase obrnjena jeza, ki je povod v destruktivnost. Zapademo v odvisnosti skozi katere za kratek čas zbežimo pred lastno bolečino, ki pa jo v prvi vrsti zadajamo sami sebi. Ker si nismo sposobni odpustiti za pretekle napake, se krivimo in močno obsojamo. Zato lahko zapademo v začaran cikel, ki se v najhujših primerih konča tragično.

Razvita duhovna in čustvena inteligenca je posledica življenjskih izkušenj, modrosti in dela na sebi. Skozi osvobajanje in odlaganje preteklosti, odpuščanje drugim in sebi razvijamo sočutje in ljubezen. Vsaka težka stvar, ki se nam je zgodila v življenju ali smo jo mi storili drugemu nosi v sebi lekcije, spoznanja in rast za vse vpletene.

Od nas pa je odvisno ali raje zapademo v žrtev, se smilimo sami sebi, obsojamo sebe in druge ali pa se vprašamo česa me ta situacija uči?

Zavedati se moramo, da nas življenje uči, ne pa kaznuje in da rast ne predstavlja samo razvoj logike in mentala ampak tudi čustvene in duhovne modrosti. Samo tako lahko postanemo celoviti, srečni in svobodni ljudje.

Prepričanja

Ali verjamete, da se vam vedno godi krivica in vas življenje neprestano kaznuje?
Ste prepričani, da je življenje trpljenje in vas je neka zunanja sila obsodila za nesrečo in trpljenje? Ste kdaj pomislili, da mogoče tega ni določila neka sila zunaj vas in je vaše trpljenje posledica podzavestnih prepričanj, ki se jih ne zavedate, pa vseeno kreirajo vašo realnost?

Življenje samo potrjuje to, v kar ste prepričani in globoko verjamete. Je možno, da življenje samo po sebi deluje kot kreativna sila, ki skozi vaš aparat, imenovan telo/um, ustvarja resničnost, ki potrjuje vaša najgloblja podzavestna prepričanja?
Potrjuje vašo podzavestno duhovno naravnanost in je tisto, kar določa kvaliteto vaših izkušenj, ravno kvaliteta programov, ki jih nosite v podzavesti? Čemu globoko verjamete, v kaj ste popolnoma prepričani, da je res?

Je vaša zavest še vedno globoko potopljena v družinske, kolektivne vzorce in prepričanja predhodnih generacij, ki bazirajo na ločenosti, sebičnosti, strahu in obsojanju drugačnosti? Ali pa ste že osvobojeni preteklosti in v vas vedno bolj in bolj sije bitje čistega univerzalnega zavedanja, katerega glavna lastnost je mir in harmonija za vse?

Osvobojenost od obsojanja, strahu, krivde, jeze in sramu določa kvaliteto vibracije vaše energije, ki skozi zakon privlačnosti podobnih vibracij v vaše življenje privlači dogodke, situacije, ljudi in dejanja, ki so skladni z vašo frekvenco.

Ne gre za umsko manifestiranje vaše realnosti in doseganje osebnih ciljev na podlagi želja vašega ega, ampak za zavedanje, kdo smo v resnici, kaj je tisto v nas samih, ki je vedno tukaj in vedno prisotno, pa se zaradi napačne identifikacije tega ne zavedamo. Naša čista bit, naš pravi jaz vibrira svobodo in je mir sam po sebi. Vendar je za večino nas to samo teorija in leposlovje, saj ne vidimo izven svojega nivoja resničnosti. Vse več ljudi ne vidi smisla in vse več nas spoznava, da življenje, potopljeno v razmišljanje in izogibanje lastnih občutkov in čustev, prinaša psihološko trpljenje in nezadovoljstvo.

Zato se naše življenje zdi nesmiselno, dolgočasno in ponavljajoče. Vendar se ne zavedamo dovolj jasno, da barva, pestrost, radost, navdušenje in optimizem prihajajo iz popolnoma drugega nivoja bivanja. Nivoja, kjer vladajo čutenje, zaznavanje, zavedanje in prisotnost življenjske energije. Naša popolna identifikacija z neresničnimi in manipulativnimi zgodbami uma vpliva na našo percepcijo sveta in na naše počutje bolj, kot se mi tega zavedamo. Šele, ko se v človeku začne dvigovati zavest, ta lahko pogleda nazaj in jasno vidi, kako močno zaveden je bil. Ugotovi, da je življenje samo po sebi lepo, da sodeluje z nami takrat, ko mi začnemo zaznavati v sebi še kaj drugega, kot samo naše prestrašene in preračunljive misli.

Mnogi verjamejo, da moramo mi poskrbeti za našo vibracijo in dvigati svoj energetski potencial. V resnici pa je samo potrebno odložiti destruktivni del osebnosti. Ego bo vedno prisoten, ker je sam po sebi potreben za igro medčloveških odnosov, skozi katere rastemo, se učimo in napredujemo. Vendar sebičnost, strah, nezaupanje, sovraštvo, jeza in ostale nizke vibracije niso v resnici naše. So last umetno vzgojene osebnosti, s katero smo se identificirali skozi proces odraščanja, vzgoje in prevzemanjem kolektivnih podzavestnih vzorcev ločenosti in strahu. Seveda so to samo besede in koncepti, ki za večino nimajo neke uporabne vrednosti. Vendar pa tako strinjanje kot nestrinjanje z mojimi koncepti lahko v posamezniku sproži, da vsaj nekaj pozornosti usmeri na takšna in drugačna vprašanja. Radovednost in odprtost lahko prinese iskanje in raziskovanje svojega doživljanja. Dvigne vprašanja o tem, kaj je res in kaj ne. Lahko sproži dvom, ali smo res žrtve življenja, ali pa je v nas nekaj, česar zaradi nizke stopnje zavedanja ne vidimo. Ne vidimo lastnih ujetosti in ne vidimo, kako sami hranimo lastno nesrečo s tem, da se oklepamo in branimo prepričanja, ki v resnici sploh niso produkt naših lastnih odločitev, pač pa so dediščina prednikov in sistema. Strah nas je sprememb, bojimo se negotovosti in ne zaupamo v življenje, a ravno s tem ohranjamo trenutno nezadovoljstvo in trpljenje. Izbiramo navidezno varnost, saj tako vsaj vemo, kaj dobimo, če stvari ostanejo enake, kot so. Zato raje ostajamo na istem mestu in se kopamo v dolgočasju enih in istih občutkov, enih in istih misli, ki ustvarjajo eno in isto vzdušje, kjer ni svežine, radosti in navdiha.
Strah je najmočnejše orodje uma, ki nas želi zaščititi pred navidezno grožnjo sprememb. Cena za upiranje spremembam pa je življenje v zlati kletki! Kaj pa je zunaj? Mogoče ni tisto, kar si vaš nezaupljivi in prestrašeni um predstavlja.

Mogoče pa se vaša prava sreča, svoboda in mir skrivajo ravno v neznanem?
Tega vam nihče ne more zagotoviti, ampak se je potrebno prepričati zase.

Namesto upiranja spremembam, se odprite za vse možnosti, ki vam pridejo naproti. Odprite se sebi, svojim občutkom in zopet najdite svojo spontanost. Samo v spontanem in preteklosti osvobojenem človeku je dovolj prostora, da radost in veselje pozdravi nezaupanje in strah.

Pogum ni odsotnost strahu, ampak odprtost in delovanje kljub njegovi prisotnosti.

Delo na sebi

Vsi danes govorimo, da je potrebno delati na sebi.
Nekomu, ki o tem nič ne ve, pa se lahko pojavi vprašanje, kaj to sploh pomeni – delati na sebi?

Vsi poznamo delo in delovanje v svetu, hodimo v službo, skrbimo za dom in družino, urejamo praktične stvari, kuhamo, peremo itd. Večina naše pozornosti je ves čas usmerjena navzven, v naše delovanje, interakcijo z okoljem in ljudmi. Delo na sebi se prične, ko delček našega časa in pozornosti usmerimo navznoter. S tem mislim, da začnemo opazovati naše notranje doživljanje, reakcije, misli, občutke in čustva.

S tem začnemo spoznavati samega sebe, kako reagiramo v določenih situacijah, kakšne misli se nam podijo po glavi in kakšni občutki nas preplavljajo. Začnemo se zavedati, da je večina našega doživljanja povsem avtomatska. Podobno kot samodejno bije naše srce, se tudi naše razmišljanje, čustvovanje in doživljanje odvija brez osebnega delovalca.
Seveda imamo vsi občutek, da smo mi tisti, ki imamo nadzor in kontrolo. Vendar z obračanjem pozornosti navznoter vedno bolj dobivamo jasno sliko, da temu ni tako. Mogoče se to marsikomu zdi strašno in v njem izzove buren odpor in nestrinjanje. Raziskovanje prepuščam vsakemu posamezniku, da se prepriča in iskreno preveri zase, od kod izhajajo njegove odločitve in posledično akcije, ki jih naredi. Ali res izbiram in kontroliram svoje misli in dejanja? So moja najgloblja prepričanja sploh moja?

Večina ljudi danes ima svojo pozornost tako močno usmerjeno v razmišljanje, da so svoj um okrepili tako močno, da stanja brez misli sploh ne opazijo. Ker smo večinoma s pozornostjo ujeti v glavi, se aktivnost uma in razmišljanja povečuje do te mere, da tudi zaspati ne moremo več. Neprestane skrbi, analiziranje preteklosti, planiranje prihodnosti; vse iz strahu, nezaupanja in občutka, da moramo za vse poskrbeti sami. Strah, da bo brez naše neprestane aktivnosti življenje popolnoma razpadlo. Pa je to sploh res?

Naša pozornost je tako močno zlepljena z mislimi, da smo pozabili element opazovanja, brez katerega nobena izkušnja ni mogoča. Zavedanje, ki je prisotno vedno in povsod, je edini element naše izkušnje, ki je vedno prisoten. Vse se menja in spreminja, le zavedanje je konstanta. Pozabili smo, da imamo možnost opazovanja celotnega spektra našega notranjega doživljanja. In ravno pozornost na razvoj te sposobnosti je začetek dela na sebi! Preden začnemo spreminjati naše navade (delati na sebi), je potrebno ugotoviti: kaj počnem, zakaj počnem, kako počnem in od izvira izbira.

Praktičen primer tega bi bil sledeč: zvečer začutimo željo po tem, da bi pojedli čokolado. Gremo do omare, vzamemo čokolado in jo pojemo. Ko pa začnemo vaditi obračanje pozornosti na opazovanje notranjega doživljanja, pa storimo sledeče: začutimo željo po čokoladi in se v trenutku tega zavemo.
Pozornost obrnemo na občutke v telesu. Opazujemo, kaj se dogaja v nas. Čutimo neko nelagodje, mogoče malo nervoze in čuden občutek, da nekaj manjka. Ker postajamo radovedni, se vprašamo: “Kaj je tisto, kar mi v tem trenutku v resnici manjka?”

Je to res okus čokolade, ali pa se v mojem telesu dogaja nekaj, česar ne želim občutiti.
Opazujemo naprej: začutimo rahlo jezo, nejevoljo in se vprašamo, kaj to je.
Opazujemo občutek jeze v sebi in smo naprej radovedni. Čez nekaj časa ugotovimo, da se za to jezo v bistvu skriva rahla zaskrbljenost. Pogledamo vanjo, od kod izvira in ugotovimo, da se je skrb začela takrat, ko mi je partner poslal sporočilo, katerega vsebina je sprožila strah.

Česa nas je v resnici strah? Počakamo in smo pozorni na občutke in misli.
Je mogoče strah, da bomo zapuščeni? Ko pridemo do jedra, postane jasno, da je občutek pomanjkanja in vzgib po čokoladi v resnici sprožil podzavesni strah pred zapuščenostjo. Pred to raziskavo se tega nismo zavedali in normalno bi brez obotavljanja zatrli ta občutek zaskrbljenosti z veliko dozo sladkorja.

Ta strah je najverjetneje vplival na našemisli, občutke in delovanje celo življenje, krojil usodo in vplival na ogromno odločitev, ne da bi se tega sploh zavedali.

Zaradi tega je pomembno delati na sebi, obračati pozornost vase, se spoznavati, saj edino tako lahko vzamemo nazaj svojo moč, se osvobodimo strahov, škodljivih navad, destrukcij, ki nezavedno kontrolirajo naše življenje.

A spoznati vzorce delovanja je le začetek. Potrebna je transformacija in sprememba programov s tehnikami, ki imajo moč in sposobnost vplivati na našo podzavest.

Ko postanete dovolj energijsko pretočni, lahko takšne spremembe delate sami. Večina na začetku potrebuje energijsko podporo in znanje terapevta, ki obvlada delo z razširjenimi stanji zavesti.

Zaupanje

Količina zaupanja, ki ga je človek v sebi sposoben čutiti, je direktno povezana s sposobnostjo predajanja svoje kontrole in nadzora. Več kontrole in nadzora posamezni um išče, več strahu in negotovosti doživlja. Strah je nasprotje zaupanja.

Vendar komu lahko resnično zaupamo v življenju?
Resnično lahko zaupamo samo sebi. Vendar s tem ne mislim telesu, umu in naši osebnosti. Telo, um in naša osebnost se konstantno spreminja. Vsako sekundo, vsak dan, vsako leto smo drugačni fizično, mentalno in osebnostno. Vse v nas in vse okoli nas se nenehno spreminja. Kako in kje v sebi torej najti zaupanje, stabilnost, mir, varnost, če je vse, kar poznamo, spremenljivo?

V spremenljivosti je nemogoče najti pravo stabilnost. Za pravo zaupanje potrebujemo odkriti nekaj, kar se nikoli ni in se nikoli ne bo spremenilo. Vendar, ali v nas samih sploh obstaja kar koli nespremenljivega, česar bi se lahko oprijeli?
Bi lahko resnično zase vedeli, da obstaja nekaj, kamor lahko položimo vse svoje skrbi, strahove in zaživimo sproščeno in svobodno?

Brez kančka dvoma, vsako sekundo življenja, lahko zase vem, da sem, da obstajam.

Edina stvar, ki sem jo tekom let raziskovanja in opazovanja lastne izkušnje spoznala, ki se nikoli ni spremenila, je bilo moje zavedanje.

»Sem« je dejstvo, ki me nikoli ne razočara in je zaupanja vredno.
Zavedam se, da se zavedam.

Zavest ali Sem je edino mesto, kjer ni spremembe, ni časa in ni prostora. Ta »Sem« se v prvi vrsti zaveda sebe, istočasno pa se zaveda vseh mojih misli, spominov, projekcij, občutkov, čustev, senzacij in percepcij. Zaveda se izkušnje videnja, slišanja, čutenja, vonjanja in okušanja. Vsake subtilne spremembe v mojem doživljanju sveta in samega sebe, vendar sam po sebi ostaja večno nespremenjen.

Sem, zavedanje zavedanja, je po moji raziskavi edino resnično in samopotrjeno dejstvo, ki ga nihče v prvoosebni izkušnji ne more zanikati.
Nihče ne more zase v tem trenutku reči »Nisem«.
Sama trditev v sebi potrjuje prisotnost zavedanja.

Kdo drug pa je potem prisoten, da se lahko zaveda odsotnosti zavedanja, kot zavest?
Zavedanje je večna in neomejena prisotnost nas samih.

Resnično zaupanje, varnost in mir lahko najdemo samo v stabilnosti in nespremenljivosti lastnega zavedanja.
Seveda zavedanje samo po sebi ni objekt, ki ga lahko raziskujemo s petimi čutili.
Zavedanje samo JE.

In resnično spoznanje tega dejstva prinese zaupanje, kjer se raztopijo vsi dvomi in strahovi.
»Sem« in »Obstajam« so vrata vase in tam se nahaja čisto vse, kar iščemo zunaj.

Skozi odnose iščemo potrditev in ljubezen, skozi uspeh, lastno vrednost in zadovoljstvo v resnici, pa se vse nahaja znotraj nas.

Si upate spoznati Sebe in raziskati, Kdo ste?

Prenajedanje in debelost – vzrok ali posledica

Prekomerna teža in debelost sta naravna obrambna mehanizma in se pojavita, ko se naša Duša počuti ogrožena. Ko smo v stiski in strahu.

Lahko pa pogledamo tudi z drugega vidika:
Človek je s svojimi slabimi prehranjevalnimi navadami in pomanjkanjem telesne aktivnosti zapadel v začaran krog debelosti.
Seveda to stanje močno vpliva tudi na njegovo psihično počutje, saj se sramuje svojega telesa in čuti obsojanje s strani družbe. Začne se vse bolj zapirati vase, izogiba se socialnim dogodkom in večino časa preživi doma. Tam lahko svojo čustveno bolečino in nezadovoljstvo potlači s hrano.

Mnogokrat v življenju je poskusil spremeniti prehranjevalne navade, začel s telesno vadbo in preizkusil nešteto diet in hitrih rešitev. Vendar na dolgi rok nikoli ni zmogel zadržati zdravih navad in je vedno padel nazaj v stare tire. Vsak neuspeh shujšati, je zanj psihološko pomenil velik udarec. Vsakič bolj je začel obsojati sebe, čutiti občutke krivde, slabe vesti in si vedno bolj verjel in utrjeval mentalno prepričanje, da je z njim nekaj narobe. Njegov um je seveda z veseljem pograbil vsa čustva, občutke in misli o tem, kako ni dovolj dober, je ničvreden, neumen, nesposoben itd.

Stvar se je stopnjevala in razvil je sovraštvo do sebe, sovraštvo do svojega telesa. Sram in krivda sta se začela obračati v jezo in bes nase, kar se je izražalo v še večji destruktivnosti do sebe. Zaradi močne čustvene bolečine seveda je potreboval še več hrane, ki bo ublažila psihološko trpljenje. Takšen človek je iz želje po izgubi telesne teže, zaradi obsojanja samega sebe ter mnogih neuspelih poskusov hujšanja, sebe pripeljal v močno stisko, iz katere ni našel rešitve. Razvil je močno nesprejemanje in sovraštvo do svojega telesa in svoje osebnosti.
Začaran cikel, ki mu ni kraja, dokler želimo stvari reševati na napačnem koncu.

Na prvi pogled se zdi, da je vzrok njegove debelosti v napačni prehrani in premalo gibanja.
Vse, kar naj bi potreboval je zbrati dovolj osebne volje in moči ter z disciplino in rutino spremeniti svoje navade. Vendar se je skozi čas pokazalo, da na tak način ni uspešen. Kot bi ga nekaj vedno vleklo nazaj na stara pota. Ti neuspehi pa so ga zafrustrirali še dodatno, stopnja destruktivnosti in notranje agresije do sebe se je podvojila.

Kaj pa, če vzrok ni v njegovi nesposobnosti, lenobi in pomanjkanju volje?
Kaj pa, če je v resnici sovraštvo do sebe, ki ga je občutil šele proti koncu svoje boleče poti, v resnici podzavestni vzrok, ki ga je v prvi vrsti pahnil v uporabo hrane za čustveno zdravilo?
Ali, če je navidezna posledica njegove debelosti (sovraštvo in nesprejemanje sebe) v resnici vzrok, ki je deloval v ozadju njegove psihe, pa se sam tega ni zavedal?

In je ravno to tisto, kar bi bilo potrebno najprej spremeniti, preden bi takšen človek lahko resnično sprejel sebe takšnega, kot je in kasneje iz ljubezni do sebe počasi in nežno spremenil življenjski slog in prehranjevalne navade.

Ne iz občutka krivde in sramu, temveč iz sprejemanja in ljubezni do sebe.
Ko se resnično in v celoti sprejmemo in damo vso potrebno ljubezen, ki je npr. v otroštvu nismo dobili, se prilagodijo tudi energijska telesa in nenazadnje naše fizično telo.

Skozi pogovorno hipnozo (ter tudi drugimi metodami, ki dostopajo do podzavesti), bi takšen človek v nekaj obiskih lahko ozavestil vzrok in sprostil mentalno ter čustveno blokado sovraštva do sebe, ki je lahko posledica vzgoje v disfunkcionalni družini ali kake druge travme iz preteklosti.
Sprostitev blokade bi mu omogočila, da sprejme sebe, začuti ljubezen v sebi in skozi nove občutke samega sebe in novo, bolj pozitivno naravnanostjo, začne skrbeti zase in za svoje telo na povsem naraven in zdrav način.

Mogoče pa so vzroki, ki se jih ne zavedamo, gorivo naših slabih navad, odvisnosti in splošnega nezadovoljstva. Nimamo dovolj znanja o tem, kako naša podzavest sploh deluje in kakšni so načini, ki jih lahko uporabimo, da si resnično pomagamo razrešiti notranje konflikte.
Dokler poskušamo rešitve najti samo mentalno, intelektualno s pomočjo osebne volje so možnosti za uspeh izredno majhne. Borimo se sami proti sebi in na silo situacijo samo slabšamo.

Pravijo, da je naša zunanja podoba in uspeh v življenju res samo odsev tega, kar nosimo v nezavednih nivojih svoje biti. Znotraj vibrirate svobodo in lahkotnost ali obsojanje, jezo in odpor?